Ljubljana med 2. svetovno vojno

Vrtinec druge svetovne vojne je Ljubljano zajel aprila 1941, ko je mesto zasedla italijanska vojska. V začetku maja je bilo italijansko okupacijsko območje v Sloveniji priključeno kraljevini Italiji pod imenom Ljubljanska pokrajina (Provincia di Lubiana). Mesto, ki je čez noč postalo mesto ob meji dveh držav, Italije in Nemčije, je bilo v letu 1942 obkroženo z bodečo žico, bunkerji in minskimi polji. Veliko Ljubljančanov ves čas vojne ni zapustilo mesta. Poleg omejenega gibanja je okupacija Ljubljančanom prinesla še strog okupacijski režim, ki je vključeval tudi najbolj radikalne posege discipliniranja podjarmljenega prebivalstva: izgoni, deportacije v koncentracijska taborišča in streljanje talcev. Septembra 1943 je po kapitulaciji Italije Ljubljano zasedla nemška vojska. V vmesnem času so se za kratek čas odprli bloki in takrat je iz mesta pobegnilo več tisoč ljudi, ki so nato sestavljali ljubljansko brigado partizanske vojske, ki je čez slabo leto in pol korakala po osvobojeni Ljubljani.

#
Takoj po okupaciji so Italijani Ljubljano prelepili s podobami italijanskega kralja Vittoria Emanuela II. in fašističnega vodje Benita Mussolinija. Foto Miran Pavlin
Življenje Ljubljančanov med okupacijo je močno opredeljevalo dejstvo, da je bilo mesto ločeno od kmetijskega zaledja. V mestu je primanjkovalo hrane, kuriva in drugih življenjskih potrebščin. Parki so se spremenili v njive, leseni plotovi in drevesa na vrtovih so izginjali.
#
Med alarmom za zračno nevarnost so se ljubljanske ulice povsem izpraznile. Foto Miran Pavlin

Ljubljančani so se morali navaditi na okupacijski režim, dvojezičnost, pogoste nadzore in racije. Zapori so bili polni aktivistov odpora in osumljenih sodelovanja z Osvobodilno fronto. Večkrat je pred zapori in sedeži oblasti prišlo do demonstracij, v katerih so predvsem v letu 1943 Ljubljančanke zahtevale boljši odnos oblasti do zaprtih in možnost pošiljanja paketov v zapore in taborišča.

      

Del slovenske in ljubljanske realnosti je bil v dolgih letih vojne tudi bratomorni spopad. Do tega je prišlo zaradi različnih pogledov na vojno situacijo in potrebo po odporu ter zaradi uveljavitve revolucionarne ideje v odporniškem gibanju. Protirevolucionarna stran je v tem spopadu kolaborirala z okupacijskimi vojaškimi in civilnimi oblastmi. Pod italijansko okupacijo so bile organizirane vaške straže, ki so jih italijanske oblasti preimenovale v Protikomunistično prostovoljno milico. Septembra 1943 je bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo, ki je v okviru nemških sil dobilo položaj pomožnih policijskih enot.

Leto 1945 oziroma zadnji štirje meseci vojne v Ljubljani so predstavljali tudi zadnje preizkušnje za osvobodilno gibanje v mestu in za ljubljanske meščane. V začetku leta je bilo v Ljubljani aretiranih okoli tristo ljudi, ki so bili osumljeni sodelovanja z odporniškim gibanjem. V teh mesecih je tudi več transportov iz Ljubljane večino teh ljudi prepeljalo v nemška koncentracijska taborišča. Aretirani so bili tudi nekateri častniki Slovenskega domobranstva, ki so bili obtoženi sodelovanja z zavezniškimi tajnimi službami. Pritisk nemških okupacijskih oblasti na prebivalstvo je bil velik, saj so se zavezniške vojske in partizanske enote bližale z vseh strani. Vedno pogostejši so bili tudi preleti zavezniških letal, ki so mesto občasno bombardirala ali obstreljevala. Med drugim so bili Ljubljančani prisiljeni sodelovati tudi v različnih akcijah utrjevanja obrambe mesta, v katerih so moški in ženske kopali strelske jarke in podobno.

   

Prvi dnevi maja 1945 so bili dnevi hitrih sprememb in odločilnih trenutkov. Do osmega maja so se iz mesta pospešeno umikali nemška vojska, kolaboracijske enote in množica civilistov, ki je v bližajoči se partizanski vojski videla predvsem nevarnost revolucionarnega nasilja. Naslednji dan so že navsezgodaj zjutraj v Ljubljano vkorakale prve enote Jugoslovanske armade, med njimi tudi ljubljanska brigada. Ljubljančani so bili na njihov prihod dobro pripravljeni. Že več dni pred osvoboditvijo so pripravljali vse potrebno za okrasitev mesta, tiskali in šivali so slovenske in jugoslovanske zastave, pripravljali cvetje, zbirali cigarete in pekli pecivo za partizane. Aktivisti Osvobodilne fronte so organizirali manifestacije in množična zborovanja. 

#
Steber s propagandnimi plakati leta 1944 na Kongresnem trgu. Foto Miran Pavlin
#
Po kapitulaciji Italije in prihodu nemške vojske so italijanske simbole zamenjali nemški. Foto Miran Pavlin

V tem času je mnogo Ljubljančanov čakalo na svojo usodo v koncentracijskih taboriščih po Nemčiji. Po osvoboditvi so internirance zavezniške vojske zadržale v taboriščih, dokler niso njihove matične države organizirale transportov domov. Večina taboriščnikov je morala čakati na vrnitev domov do začetka junija. Begunci, ki so se ob koncu vojne umaknili prek Karavank, so nato več let živeli v begunskih taboriščih na Koroškem, nato pa so se porazgubili po svetu, največ v Latinski in Severni Ameriki. Domobrance, ki so se pred partizansko vojsko zatekli na Koroško, so že maja vrnili Jugoslaviji, kjer so bili izvensodno pobiti v Kočevskem rogu, pri Teharjah in drugod.

   

Devetega maja 1945 je v Ljubljani praznoval konec vojne narod, ki je bil del protifašistične koalicije v Evropi. Naslednji dan, 10. maja, je prišla iz Ajdovščine v Ljubljano slovenska vlada, sestavljena iz pripadnikov odporniškega gibanja, ki so jo ljudje pričakali z množičnimi manifestacijami. Navdušenje ob osvoboditvi je trajalo še več tednov z raznimi prireditvami, mitingi v čast zmage, padlim in ubitim v vojni, kongresi in podobno. Ko so se odprli bloki, so Ljubljančani množično odhajali na izlete v okolico Ljubljane, žičnati obroč okoli mesta pa je postal le še moreč spomin.