Skriti otroci

Mnoge odrasle zgodbe druge svetovne vojne dopolnjujejo prav tako mnoge zgodbe otrok. Skriti otroci v Ljubljani, ki se jih je že med vojno oprijel izraz »ilegalčki«, so bili otroci aktivistov, podpornikov odporniškega gibanja, partizanov, ubitih talcev, internirancev in taboriščnikov. Bili so otroci, ki so se zaradi vojne nenadoma znašli brez staršev ali z sami z materjo brez možnosti preživljanja. Osvobodilna fronta je v okviru organizacije Slovenske narodne pomoči otrokom poiskala rejniške družine, materam z majhnimi otroki, ki so se skrivale, pa možnost nastanitve. Organizacija je preko svojih aktivistk za otroke zbirala pomoč v denarju, hrani, oblačilih, nakaznicah in drugih življenjskih potrebščinah. Sistem pomoči in skrbi za otroke je vključeval ljubljanske zdravnike, odvetnike, trgovce in druge, ki so ob potrebi priskočili na pomoč. Nekatere otroke je bilo potrebno skrivati, večkrat menjati rejniške družine in kraj bivanja, saj so jih okupacijske oblasti iskale. Zato so nekateri otroci živeli pri rejnikih pod lažnimi imeni.

  

Prva, ki je organizirala pomoč za ogrožene otroke, je bila Ada Krivic, po njeni aretaciji in odhodu v partizane pa je organizacijo prevzela Ana Ziherl, ki ji je pri delu pomagalo več aktivistk Osvobodilne fronte.

  

Med vojno seznamov teh otrok ni bilo, saj bi bilo to nevarno zanje, za rejnike in za njihove starše. Po vojni so aktivistke začele sestavljati sezname, na katerih se je na koncu nabralo 184 imen. Bilo naj bi jih še več, rejnikov, ki so otrokom nudili streho nad glavo in oskrbo v negotovih časih vojne pa več kot 300. 

  

Vsaka izmed zgodb skritih otrok je drugačna. Mnogim pa je skupno, da se vojna zanje ni končala ob osvoboditvi. Nekatere izmed teh zgodb so predstavljene na tej spletni strani.